Preprosti trik – viseča košara

Vsake toliko časa naletim na kakšen res preprost, a učinkovit organizacijski trik in tokrat predstavljam visečo košaro.

Z visečo košaro lahko dodatno izkoristimo prostor v omarah, ki jih ne moremo prilagoditi standardnim policam ali predalom. Največkrat najde mesto na notranji strani vrat kuhinjskih ali kopalniških omaric, predvsem v omarah pod kuhinjskim koritom ali umivalnikom.

Porabila sem kar nekaj časa, da sem na spletu prevetrila ponudbo visečih košar za omarna vrata. Lahko povem, da kljub vsemu ponudba ni široka, cene so kar visoke, za postavitev nekaterih košar pa bi morali celo posegati v omare in zvrtati primerne luknje.

Ker trenutno živim v najemniškem stanovanju, nisem želela posegati v same kuhinjske elemente. Prav tako sem morala upoštevati moj mesečni proračun in možnosti kasnejšega prenosa košare na druga mesta v stanovanju.

Kupila sem navadno mrežasto košaro v beli barvi. Zanjo sem odštela cca 5 € . Na zalogi sem imela še nekaj praktičnih samolepilnih kljukic, med katerimi sem izbrala tiste z nosljivostjo 2 kilogramov.

Sčistila sem notranjost vrat kuhinjske omare, izmerila površine in z navadnim svinčnikom označila primerni mesti za dve kljukici. Uporabila sem bele kljukice znamke Tesa, ki jih lahko čez nekaj časa po želji tudi enostavno odstranimo in znova uporabimo na drugih mestih. Na kljukici sem obesila košaro in veselo začela zlagati stvari, ki jih večkrat potrebujem pri roki. To so čistilo za korito, za posodo, prašek za pomivalni stroj, nekaj čistilnih gobic in zamašek za pomivalno korito.

Na spletu in v revijah sem večkrat zaznala, da viseče košare obešajo na dno omarnih vrat. Jaz sem jo dejansko postavila kar na sredino. Zaradi lažjega dosega se bom izognila nepravilnemu sklanjanju, na spodnjem delu police pa sem sprostila nekaj dodatnega prostora.

Spomladansko čiščenje v kuhinji je tako obrodilo še en nov preprost organizacijski trik. Viseča košara je sicer manjši projekt, a vseeno vreden objave. Upam, da bo koristil tudi komu od vas.

Lep pozdrav do naslednjič,

Tadeja